Rokopis, ki ga je Emil Weiss-Belač predložil Slovenski matici, je nastajal dolgo vrsto let med intenzivnim obujanjem spominov na tragične življenjske izkušnje aktivista Osvobodilne fronte, partizana, po vojni pa na žalost tudi dolgoletnega političnega zapornika. Pričevanje presega zgolj dokumentarno vrednost, ki je sama po sebi velika, in postaja literarizirana izpoved o posameznikovi usodi v burnem obdobju novejše slovenske zgodovine. Avtor je iz Ljubljane kot aktivist OF in kulturni delavec odšel v partizane najprej na Dolenjsko, potem je bil na Notranjskem, nazadnje pa se je skupaj z brigado znašel v Gorskem Kotarju. Tam je v Delnicah prvič prišel v konflikt s funkcionarjem, ki mu je skušal prikazati odvečnost tako imenovanih kulturnikov v osvobodilnem boju. Pozneje so ga brez orožja in v snegu poslali proti Ljubljani. Nad Igom je padel v domobransko zasedo, ki ga je izročila Nemcem, ti pa so ga poslali v konfinacijo blizu Salzburga. Tam je med somišljeniki organiziral skupino, ki se je pripravljala na osvoboditev Slovenije. Osvoboditev pa je bila drugačna, kot je pričakoval: zaprli so ga, ker je prišel živ iz nemškega ujetništva, kar naj bi zadostovalo za sum, da je sodeloval z okupatorjem. Tu se je začela njegova Kalvarija.
