Zdi se, da se v našem času hitreje pozabljajo, kakor je bilo to nekdaj, zgodovinske osebnosti in njihova dela in da je naš pogled na nekdanje dogodke in pojave čedalje malomarnejši in motnejši. Zavest o organski rasti kulture se izgublja celo med glasniki in zastopniki tako imenovanih duhovnih ved – in vsi se slepimo, da odkrivamo v preteklosti samo, kar smo mi prvi zagledali in spoznali. Današnji mladi rod pa zgodovine ne mara. Podoba je, da se čuti, pobujen deloma od podedovanih deloma od pridobljenih faktorjev kot nova zvrst človeškega rodu. Zato se tako nevoljno in odločno obrača od starega in išče za preteklost merila, – ako jih sploh išče – v svojih željah in zahtevah. Toda tako življenje očitno poglablja njegovo nezadovoljnost, brezobzirnost, njegov nemir in strah. To pa kaže, da niti družba niti poedinec ne more živeti in napredovati brez trdne, dasi kritične zveze s preteklostjo, z rodbinskim, narodnim in občečloveškim izročilom. Še bolj velja to za delavce na duhovnih – znanstvenih in ustvarjalnih – področjih. Ti sicer morajo imeti ob pristopu k delu jasne glave in svobodne roke, a prav tako morajo vedeti, kje naj zastavijo svoj zamah. Daljne načrte jim naj le določa ustvarjalna želja, da odkrijejo neznano resnico ali da ustvarijo nevideno ali neizraženo lepoto, toda temu velikemu cilju se bo najbrž najbolj približal tisti, ki najbolj čuti in pozna prizadevanje prednikov. Zato so prav toliko potrebna nova umetniška in znanstvena dela kakor nove izdaje prejšnjih del in novi spisi o njihovem nastanku in pomenu.
(Odlomek iz uvodnega besedila A. S.)
