V vrsti slovenskih zgodovinarjev ima dr. Fran Zwitter eno najbolj uglednih mest. Med ljubljanskimi univerzitetnimi profesorji je bil prvi, ki mu je bil novi vek glavno delovno področje. Zgodovini prebivalstva in narodnega gibanja na Slovenskem od 18. stoletja do prve svetovne vojne je dal s svojimi dognanji in s svojo metodo prvo ali bistveno novo podobo.
Zwitter se je sam označil za sociološko usmerjenega historika. O razmerju med sociologijo in zgodovino je obširno govoril v nastopnem predavanju, pa tudi še pozneje. Bil je proti poudarjanju razlik med obema in je videl pravo pot v združitvi sposobnosti kritične uporabe virov s smislom za prav vsa vprašanja znanstvene sinteze. »Ob vseh težnjah po sintezi pa ostane v veljavi stara resnica, da zgodovinske znanosti ni brez virov in brez njihovega kritičnega študija. Na tej podlagi mora sloneti vsaka historična sinteza. Pozitivizem v tem smislu besede je sinonim za znanost.« Odločno je bil Zwitter proti ideji, naj zgodovinarji zbirajo dejstva, sociologi pa dajejo sinteze. Take ideje se tudi danes še dostikrat pojavljajo. Sociologija v ožjem smislu besede naj bi bila po Zwitterjevem mnenju »metodologija, teorija družbenih ved v zelo širokem smislu besede«. »Drugi problem razmejitve med zgodovino in sociologijo … je v zraku in v praksi tudi današnjega časa in bi ga bilo mogoče formulirati preprosto tako: zgodovina naj se ukvarja s preteklostjo, sociologija pa s sedanjostjo.«
(Odlomek iz spremne besede Vasilija Melika)
