Svoje spomine na aretacijo, zasliševanja, zapor in življenje političnih zapornikov je pozneje popisal v knjigi Ne hodi naprej, ki jo je leta 1997 izdala Slovenska matica. Knjiga je dragoceno osebno pričevanje o represiji nad političnimi nasprotniki po sporu med Jugoslavijo in Informbirojem leta 1948 ter o razmerah, v katerih so živeli zaporniki na Golem otoku.

Weiss-Belač je bil tudi kipar in likovno dejaven. Njegovo umetniško delo je danes manj znano kot njegova pričevanja o povojni politični represiji, vendar se v njegovem življenju prepletata umetniška ustvarjalnost in osebna izkušnja človeka, ki je prestal politično preganjanje in internacijo.