V razvoju naše književnosti zadnjih šestih desetletij, od oktobrske revolucije in do konca prve svetovne vojne, postaja pesnikovo spoznavanje sveta okoli njega, iz njega in v njem prav prelomno raznoliko. Ustvarjalčeva senzibilnost in ob njej se sproščajoča in razvijajoča sposobnost, razširjena možnost izpovedljivosti sta medsebojno povezani. Ujeti sta v življenjski puls najrazličnejših socialnih danosti, predvsem znotraj nižjih, najnižjega sloja. Iz teh, po notranji napetosti elementarnih socialnih plasti, prihajajo tudi novi oblikovalci in izpovedovalci. Podane so drugačne, predvsem tudi nove možnosti za človekovo samospoznavanje, za samospoznavanje socialnega sloja in naroda. Tako se uveljavljajo objektivne in subjektivne ubeseditve v oblikovanju in razvoju naše socialne književnosti, novine prve polovice tega stoletja. Kljub številnim različnim smerem in pristopom upovedovanja življenja, značilnim za prvo desetletje omenjenega obdobja, ostaja socialno v senzibilnosti tedanjih pesnikov prevladujoče, celo skupno mesto književnosti tega in naslednjih desetletij. Brez ideološko pragmatiziranega angažmana je tedanja socialna pesem že na začetku bila pri posameznikih izraziteje in izrazito angažirana, a ne iz ideološko poudarjene potrebe, marveč iz človečne zavesti oblikovalca samega, ubesedovalca življenja v neposredni okolici ob zajemanju pesnikove lastne miselne in čustvene odzivnosti nanj.
(Odlomek iz spremne besede Janeza Rotarja)
