Moj dnevnik Franca Rueha je zgodovina 1. svetovne vojne od blizu, pa naj gre za samo fronto ali za ljubezenske dvome, za kulturno in nočno življenje tedanjega Dunaja ali strankarsko dogajanje v Ljubljani in zapostavljeni položaj Slovencev v vojski in monarhiji. Veren in ognjevito neprizanesljiv odsev časa, katerega edina stalnica je bila nestalnost.
Priložena pisma ženi nudijo omiljeno podobo vojne, v dnevniku pa prevladuje neposrednost, še posebej pretresljiva, kadar avtor želi ostati neprizadet, in zavest o nesmiselnosti žrtvovanja za tuje interese ter o neodpustljivosti pobijanja nasploh. Nekateri so se pred vestjo in smrtnim strahom branili z otopelostjo, drugi s pisanjem, kakor bi z A. Muschgom verjeli, da le “kdor piše, ostane”.
Zapisi so povezani in nazorni, kot ustvarjeni za kasnejšega bralca, pa vendar lahko rečemo, da pričujoča objava, za katero je obsežno rokopisno in slikovno gradivo pripravil Igor Vilfan, predstavlja požrtvovalen in v veliki meri nenadejan poklon prednikom, po katerih nenazadnje dedujemo tudi upanje, da bi njihova srhljiva izkustva poznali samo “iz knjig”.
(A. M. M.)
