Moč poezije je tako trdoživa, da kljub zmagovitemu pohodu znanosti in sodobnim napovedim njene smrti živi še naprej, zmeraj znova zavezana nekemu globljemu vrednostnemu redu stvari. Znano je tudi, da s krčenjem števila besed teža njenega sporočila praviloma ne upada, temveč, prav nasprotno, raste. Gre za misli, ki se lepo prilegajo lirskim izpovedim Marije Kostnapfel, subtilne, nekonvencionalne in nadarjene tržaške pesnice, o kateri pa do danes malokdo ve kaj več, saj je svoje pesmi prejkone zastirala pred tujimi pogledi in jim le poredkoma dopustila, da bi prišle na dan, v roke bralcev in literarnokritiških peres. To njeno zadržanje je tiste redke ljubitelje poezije, ki jim je v zadnjem času izročila v branje svoje pesmi, presenetilo, če ne osupnilo, saj jim je bilo že na prvi pogled jasno, da gre za zrelo, nekoliko enigmatično, labirintsko zahtevno pesniško izpoved, večkrat zreducirano na bistvo. Za pesmi, ki se odlikujejo po svojem neizumetničenem in pristnem, a nikakor ne lahkotnem izpovedovanju. Tudi njen jezik je izrazito oseben, saj izstopa iz privajenih besednih klišejev, je jezik posebne pomenske gostote in hkrati jezik nepredvidenega.
(Odlomek iz spremne besede Marije Pirjevec)
