Ob koncu minulega stoletja so prizore izbruhov množičnega veselja ob padcu berlinskega zidu, žametne revolucije v Pragi in slavja ob padcu komunističnih diktatur ter vzpona demokracije v vzhodnoevropskih mestih kmalu zamenjali televizijski posnetki gorečih vasi, porušenih mest in kolon beguncev. Vojaški spopadi v nekdanji Jugoslaviji so kmalu dobili ime »balkanske vojne«, vzroki zanje in za tako imenovano jugoslovansko krizo pa v očeh zahodnega sveta niso bili več konflikti med demokratičnimi opozicijskimi skupinami in diktaturo, pač pa medetične in medreligiozne napetosti, zgodovinske mitologije in neporavnani računi iz preteklosti, vse bolj podivjani nacionalizmi. Surovost spopadov, nasilje nad civilnim prebivalstvom, etnična čiščenja, nepopustljivost nacionalističnih politikov, prelamljanje obljub in podpisanih dogovorov o premirju – celotno dogajanje je postalo sinonim za negativne predsodke: kaj takega se lahko dogaja samo na Balkanu! V hipu so oživeli stari kulturni in politični stereotipi o tem delu sveta, ki so se v očeh evropske javnosti izoblikovali v preteklih stoletjih. Balkan je spet postal odlagališče negativnih kulturnih in družbenih značilnosti, nemiren in težko razumljiv svet, ki mu nasproti stoji urejen svet evropske civilizacije. Postal je tudi dober izgovor za sladko pozabo strahot, ki so jih v prosvetljenem dvajsetem stoletju zagrešila totalitarna gibanja, ki so si na svoje prapore in v svoje programe zapisovala gesla civiliziranih nacij evropske kulture, napredka in socialne enakosti.
(Odlomek iz dodanega teksta Draga Jančarja: Balkan in Evropa)
