V baročnem kiparstvu nam ponuja Štajerska med slovenskimi pokrajinami, če izvzamemo Ljubljano, najzgovornejšo podobo. Več kot drugod je arhivskega pričevanja, predvsem pa so tudi sami spomeniki zgovorni po svoji markantnosti in uglednih avtorjih. Slovenska Štajerska se je v baroku v odločilni meri zgledovala pri deželnem središču Gradcu, odtod je dobivala umetnostne impulze, prek Gradca pa so vodile poti tudi k drugim kiparskim središčem v Srednji Evropi. Pokrajina ima seveda tudi svoj lastni umetnostni izraz, ki se nam razodeva predvsem v poljudnejši smeri kiparske ustvarjalnosti. V celoti gre na Štajerskem za združbo privzgojene reprezentativnejše naravnanosti in iz domačega razpoloženja izvirajoče rezbarske bujnosti. Pričujoča knjiga poskuša predstaviti poglavitne črte tega razvoja in ga umestiti v umetnostno dogajanje na ostalih slovenskih tleh in v srednjeevropskem kulturnem prostoru. Prvo delo z naslovom te knjige je izšlo že leta 1963, pisec pa je sedanje delo dopolnil z novimi dognanji.
