Delo je nastalo kot doktorska disertacija. To je prvi, zares pionirski pregled kiparskega gradiva druge polovice 19. stoletja, segajoč tja do drugega desetletja našega stoletja. Smer, ki jo v umetnosti označujemo kot »historizem« pomeni vračanje k starejšim slogom z njihovimi objektivnimi oblikovnimi načeli, reprezentativnostjo in klasiko, pri čemer opažamo zelo heterogene slogovne tendence. Splošno umetnostno orientacijo obravnavanega časa dobro zapolnjujejo citati iz tedanje publicistike (npr. Blaža Potočnika, Petra Hicingerja idr.), zajeti v razpravi. Gradivo je urejeno v široke skupine: javni spomeniki, profana plastika na pomembnejših stavbah in njen ikonografski značaj, stilno pomembnejši nagrobniki in sakralno kiparstvo. Mnogi podobarji in kiparji so to pot prvič nadrobneje osvetljeni in njihovo delo karakterizirano in ocenjeno. Med najpomembnejšimi naj omenim le Matija Tomca, Franca Ksaverja Zajca, kamnoseško družino Toman, oba starejša Vurnika, Štefana Šubica, Matija Ozbiča, Alojzija Gangla, Alojzija Progarja, Jakoba Žniderja, Ivana Zajca, Martina Bizjaka, Ivana Sojča itd. Avtorica je smiselno pridružila tudi izdelke tujih, npr. dunajskih in graških kiparjev. Pred nami je razprava, ki premošča dosedanjo občutno vrzel med koncem baročnega kiparstva in nastopom akademsko izobraženih mojstrov ob koncu 19. in v začetku našega stoletja. Avtorica je zbrala in pregledala dosedanjo, po raznih periodikah nepregledno raztreseno literaturo in izsledke zelo srečno formulirala. Naloga ni bila niti lahka in na prvi pogled ne zelo vabljiva, rezultat pa je tak, da smo avtorici zanj res hvaležni. Iz pozabe je dvignila številne mojstre in predstavila umetnine (in obrtniško solidna dela), ki so se doslej pogosto izmikala vednosti naše umetnostne zgodovine.
(Emilijan Cevc)
