Zdi se nam naravno, da Puškina poznamo predvsem kot pesnika, morda še kot avtorja Jevgenija Ognjegina, se pravi romana v verzih, kot avtorja nekaterih obsežnejših pesnitev, predvsem pa res kot liričnega poeta, pesnika niza očarljivih in pretresljivih izpovedi. Njegovo slikovito in kristalno dramatiko in njegovo prozo, v kateri je ustvaril vzorec ruskega pripovedništva, spoznavamo redoma kasneje, čeprav nas z njima ne očara manj kakor s svojo poezijo. Spoznavanje poeta Alekseja K. Tolstoja poteka navadno popolnoma drugače in zdi se mi, da nam je potek tega spoznavanja lahko tudi dovolj zanesljiv napotek k oceni in sodbi o tem ruskem literarnem adeptu. Vtis imam namreč, da ga ne samo tujci, temveč tudi njegovi rojaki poznajo predvsem kot dramatika, kot avtorja znamenite trilogije v stihih, vtem ko ga kot prozaista poznajo veliko manj, skoraj ravno tako malo pa tudi kot pesnika epskih in liričnih del. Možno je tudi, da jim je znan še kot satirik, se pravi kot avtor parodističnih in satiričnih zapisov v ruski literarni zgodovini slovitega Kozme Prutkova. Kakšen napotek ali opozorilo je v tem dejstvu? Čeprav seveda ni tako, da bi moral biti vsak pomembnejši dramatik tudi pomemben in izvajajoč pesnik, zlasti ne lirik, sem vendarle prepričan, da mora v svojem delu kazati izrazit pesniški dar, se pravi elementarno energijo izraza, s katero nas lahko vznemirja in prevzema kakor s polnokrvno in sugestivno liriko. Če pa dramatik piše in objavlja tudi lirične pesmi, se nam zdi, da mora biti v njih izrazna energija, kakršna je v veliki drami nujna, vsekakor očitna in prepričevalna.
(Odlomek iz spremne besede Josipa Vidmarja)
