Tržaška slavistka prof. dr. Marija Pirjevec v svoji monografiji obravnava izhodišča naše posvetne književnosti v obdobjih razsvetljenstva in romantike, zato v obravnavo ne priteguje prejšnjih večinoma versko usmerjenih obdobij. Dvoje izvirov, o katerih razpravlja, predstavlja vsebinsko in vrednostno različna in nasprotujoča si pojmovna dvojica etnocentrizem in univerzalizem, oziroma domačijstvo in svetovljanstvo, populistična pa elitna, utilitarna in avtonomna književnost. Za vsako od obeh obdobij označuje in v eno od obeh navedenih možnosti ali pa v njuno sintezo uvršča vse vidnejše pesnike in pisatelje, obe obdobji imata tudi svoje teoretike in mentorje. Vsako obdobje seveda označuje tudi po družbeno politični in literarno estetski plati, tako nujno miselno opredeljenost. Z razsvetljenskimi reformami in meščanskimi revolucijami kakor slogovno zaznamovanost v smislu baroka, klasicizma, viharništva in romantike.
(Joža Mahnič)
