Biti uho je zbirka esejev Aleša Štegra, v kateri se avtor ukvarja z lepoto in strašnostjo zvoka, glasu in besede, ki imajo to moč, da odzvanjajo v drugem, ki ga avtor naslovno poimenuje “uho”. Njegova premišljevanja o tem čudežu človeške komunikacije, mostu med jazom in drugim, so polna subtilnih samogovorov in dialogov. Takole zapiše na začetku svoje knjige: »Slišati, biti slišan, poslušati, prisluškovati. Drobni odtenki, ki ločujejo različice ene in iste besede. Slišimo jih, razumemo, kar pa še ne pomeni, da smo jim res tudi prisluhnili. Slišati, biti slišan, poslušati, prisluškovati, uslišati, preslišati, prisluhniti. Ljudje smo namreč zelo nenavadna bitja. Najpogosteje sami zase želimo, da bi bili slišani, kar pa nikakor ne pomeni, da vračamo svojo pozornost sogovorniku s tisto mero, za katero menimo, da bi morala pripadati nam. Večkrat preslišimo, kot prisluhnemo. Ali pa se pretvarjamo, da slišimo, slišimo pa predvsem tisto, kar želimo slišati. Po potrebi in navadah občasno priostrimo ušesa, se umirimo, odmislimo, kar nam govorijo drugi čuti, in prisluškujemo. Tedaj smo v stanju čiste zatopljenosti v dejanje, za trenutek se zlijemo z vsem, kar nas obdaja na nenavaden način, namreč tako, da je v nas. V naših ušesih, v naši glavi.«
