Edvard Ravnikar je najvidnejši predstavnik slovenske moderne arhitekture. S svojimi stavbami, projekti, zapisi in pedagoškim delom je usodno zaznamoval naš prostor, pa tudi vsa dogajanja in prelomnice v slovenski arhitekturi, urbanizmu in v veliki meri tudi oblikovanju v drugi polovici 20. stoletja. Pa vendar je vprašanje, kako in koliko smo ga sploh razumeli. Sam je ob neki priložnosti zapisal: »Sprašujemo arhitekta, a odgovor je v njegovem delu. Tega pa ne znamo brati«.
Prispevki v zborniku niso urejeni kronološko, temveč tematsko. Na prvem mestu so zapisi o umetnosti, saj je Ravnikar videl arhitekturo in, zdi se, da tudi smisel svojega življenja, kot pravi sam, »v nepretrganem iskanju resnice, izražne z lepim«.
(Odlomek iz predgovora Aleša Vodopivca)
