Pahorjevi dnevniški zapiski na zanimiv, skoraj dramatičen način pojasnjujejo nastanek drobne publikacije Edvard Kocbek, pričevalec našega časa (Trst 1975), komentirajo njene prispevke in osvetljujejo različno, večidel negativno odmevnost, ki jo je brošura izzvala v Sloveniji in Jugoslaviji, v našem zamejstvu, pa tudi v zahodni Evropi ter med slovensko politično emigracijo po svetu. Čeprav je knjižica, ki je nastala na Pahorjevo pobudo, pripravila pa sta jo Boris Pahor in Alojz Rebula, vsebinsko raznorodna, je največ polemičnega viharja ob izidu sprožil v njej objavljeni Pahorjev intervju z Edvardom Kocbekom. Pahorjevi dnevniki se dotikajo predvsem tega intervjuja in so pisani seveda z avtorjevega stališča. Tudi so ti dnevniki – kot dnevniki sploh – subjektivna pričevanja o času in ljudeh, prav to pa je tisto, kar jim daje ceno in jih dela nepogrešljive pri vseh tistih, ki jim je do vsestranske, neokrnjene, nepopačene slike naše preteklosti in sedanjosti.
