Nova Snojeva zbirka združuje deset zgodb, izmed katerih dve doslej še neobjavljeni uokvirjata njegova različna že znana besedila za otroke, v vseh pa je kot skupni imenovalec bolj ali manj neposredno tematizirano vprašanje sočutja. Tisti, ki so pri Snoju še sposobni empatije, so najpogosteje otroci, saj so se z otroško zaupljivostjo, poštenostjo in ljubeznijo do vsega živega sposobni po svojih močeh zoperstaviti svetu, ki je, resnici na ljubo, daleč od kakršnegakoli ideala in setimentalne pravljičnosti. Čeprav so izbrane zgodbe slogovno in motivno različne, nekatere napisane kot samostojne pripovedi, druge kot kratke zgodbe, vključene v vsebinsko zaokrožene zbirke in tretje zgolj kot poglavje v celoviti pripovedi, jih vse druži pisateljev stil pisanja, ki ga je zaznamovala velika ljubezen do slovenskega jezika, njegove melodičnosti, ritmičnosti, skritih in prenesenih pomenov besed, kar si je prizadeval izraziti ne le v poeziji, temveč se je z jezikom pesniško poigraval tudi v prozi. Druga skupna točka vseh izbranih besedil pa je njihova osnovna ideja: izpostavljajo namreč za Snoja temeljno čustvo, sočutje, s pomočjo katerega lahko človek najde pravo pot skozi preizkušnje, ki mu jih prinaša življenje. V posameznih zgodbah, pisanih v skoraj 50-letnem obdobju, se seveda dogajalni časi in prostori močno razlikujejo, saj je Snoj vedno pisal iz svoje osebne prizadetosti nad trenutnimi življenjskimi okoliščinami, so pa vselej kljub avtorjevi močni želji po literarni stilizaciji sveta, ki se pogosto kaže tudi v uporabi fantastičnih in metafizičnih elementov, v svojem temelju realistično osnovani in jasno poantirani. Vendar Snojevo pisanje z bogatim in metaforičnim jezikom ni namenjeno le izbrancem. Zgodbe, iz katerih se zrcali globoka naklonjenost do narave, živali in soljudi, so namenjene in potrebne prav vsakomur, saj s svojimi globokimi poantami bogatijo naš duhovni svet. Prav to pa je tisto, česar med otroci, v njihovih družinah in v slovenskih šolah nikoli ne sme biti dovolj.