Jože Vošnjak je v začetku leta 1861 sodeloval pri prvi slovenski politični akciji po začetku nove ustavne dobe: zbiral je podpise za spomenico, ki je naštevala glavne slovenske zahteve in so jo potem izročili ministru Schmerlingu. Tako je začel s političnim delom in je bil kmalu med vodilnimi slovenskimi politiki. Bil je med liberalnimi mladoslovenci v času, ko so njihovi načrti še predstavljali najnaprednejšo slovensko politiko. Pisal je romane, povesti in drame – Koblar ga imenuje prvega izrazitega novejšega dramatika. Bil je prvi med pomembnejšimi slovenskimi politiki, ki je napisal spomine na svoje življenje in na svoje politično delo. Izdala jih je Slovenska matica 1905 in 1906. Za njim so med obema vojnama objavili obsežnejše pa tudi hrupnejše spomine mlajši Šuklje, Hribar in Tuma. Prvi Vošnjakovi spomini segajo še v čas fevdalizma, v Šoštanj, ko ni še poznal ne slovenske ne nemške narodnostne zavesti. Nekateri podatki o prvih desetletjih slovenskega političnega gibanja so še posebej dragoceni, ker časopisje tedaj ni objavljalo poročil o sporih in sklepih političnih sestankov. Vošnjak govori več o prvih štiridesetih letih svojega življenja, manj o poznejši dobi slogaštva in drobtinčarske politike v Taaffejevem času. Piše tudi o zdravstvu v času svojega študija in pozneje, pa o svojih pogledih na znanost, razvoj, na vprašanja življenja in smrti.
