Molière je s Šolo za žene (LʼÉcole des femmes), Kritiko Šole za žene (La Critique de LʼÉcole des femmes) in Improvizacijo v Versaillesu (LʼImpromptu de Versailles) – igre so nastale v letih 1662 in 1663 – napisal komedijsko trilogijo izjemnega pomena, ki skoraj nima primerjave v svetovni gledališki zgodovini. S Šolo za žene je ustvaril prvo veliko klasicistično komedijo, napisano v petih dejanjih in v verzih, s čimer je komedijski žanr po statusu in pomenu izenačil s tragedijo, v njej pa tematiziral še danes aktualna vprašanja o odnosih med spoloma in pravici žensk, da same odločajo o svojih življenjskih izbirah, med katerimi so najbolj poudarjene pravice do izbire moškega, užitka in svobodnega mišljenja. Kritika Šole za žene je Molièrov odgovor kritikom v obliki duhovite in lucidne razprave o komediji in njenih družbenokritičnih potencialih. V Improvizaciji v Versaillesu je »dramatiziral« gledališko vajo, glavna oseba komedije pa je on sam, »smešni markiz« Molière, gledališki človek par excellence: avtor (še ne do konca napisanega) besedila, igralec glavne vloge, dramaturg, režiser in producent. Molièrova komedijska trilogija je dodatno vznemirljiva zaradi tega, ker vsebuje že vse tiste prvine, ki so v dvajsetem stoletju značilne za gledališke koncepte Bertolta Brechta in različnih avantgardističnih gibanj. Prav dvajseto stoletje nam je odločilno približalo Molièra in na novo aktualiziralo njegov komedijski opus in uprizoritvene prakse, da slavnega komediografa zdaj lahko štejemo za svojega sodobnika. Vse tri igre je prevedel Aleš Berger, Šolo za žene najprej za uprizoritev v SNG Drama Ljubljana, 8. marca 2003 (v režiji Mateje Koležnik), prevoda drugih dveh iger pa sta nastala za pričujočo izdajo, s katero Slovenska matica med drugim obeležuje 400-letnico Molièrovega rojstva. Spremno besedo je napisal Janez Pipan.
