V drugi polovici dvajsetega stoletja sta slovenski roman in kratka proza doživljala zanimive pretrese in spremembe, hkrati pa nista izgubila vedno pričujoče povezanosti s tradicijo pripovedništva, ki so jo v slovensko literarno zavest ukoreninila obdobja od sredine devetnajstega stoletja dalje. Zgledi romantično realistične proze in še posebej močno in trajno delujoči vpliv novoromantične Cankarjeve proze, Pregljevega in Grumovega ekspresionizma, novorealistične proze Prežihovega Voranca, Franceta Bevka in Miška Kranjca, kasneje pa tudi Bartolova psihoanalitično in filozofsko naravnana kratka proza in roman potrjujejo konstante, ki opredeljujejo nekatere osnovne značilnosti in tudi posebnosti v razvoju slovenske pripovedne proze.
