Zbornik prispevkov s simpozija ob 90-letnici akademika prof. Andreja Jemca predstavlja slikarjevo življenje in umetniško delo. Delo obsega razprave različnih poznavalcev njegovega bogatega opusa, ki kljub raznolikim slikarskim tehnikam, oblikam in načinom likovnega izraza ves čas izžareva skrito svetlobo. Kot je zapisal akad. prof. Milček Komelj: “Skozi metamorfoze nenehno utripajoče in spreminjajoče se narave želi Andrej Jemec poleteti kot pisan ustvarjalni metulj, ki pušča za sabo sled svojega živahnega poleta; ta sled pa ostaja na njegovih slikah živo navzoča kot njegov impulzivno dogajajoč se ustvarjalni proces. Na poti iz oceanskih vodovij neznanega kozmosa, kakršnega je sprva ugledal v njegovem prvotnem nastajanju, skozi bujnost, lepote, radosti in nesreče naravnega in človeškega sveta, na poti k soncu ali na cesti v nebo, kot je pomenljivo naslavljal svoje slike, se je skozi tihoto večnega molka ničkolikokrat zazrl tudi v zvezdno tkivo rimskih cest, kot bi se s svojim ustvarjalnim pogledom želel spremeniti v živo sled vsega, kar sploh lahko zaobjame človeški duh: v živo sled, v kateri je ohranjenih devet desetletij življenjske napetosti, poetične ubranosti in notranjega nemira. Ta Jemčev drhteč nemir mu kot nenehno pulziranje občutljivega srca utripa med harmonijami, zanosi in kontrasti, kakršni so se mu v mladosti prvič razkrili že kot nemir prvinskega spopadanja med svetlobo in temo, v katerem pri svetlem Jemcu kot znamenje njegove duhovne sproščenosti in ustvarjalne svobode vse do danes zmaguje sijoča luč.”