Melanholična razmerja

Dnevnik, ki nikakor ni izpisan z zgolj estetskega ali opazovalnega stališča. Kot noče biti hladna evidenca iz dneva v dan prihajajočih dogodkov, se tudi ne izogiba njihovemu vrednotenju, postavljanju v širši kontekst. Še več – teče s pisavo, ki je podložena z zadrževano strastjo intelektualca, ki ve, da že s samosvojo besedno artikulacijo reči, “ki dejansko bivajo”, te reči časa in krogotoke duha postavlja v drugačen način bivanja. Ko se jih namreč dotakne pisava, se zasvetijo v siju skepse in kritike. Žal pa pisava – niti Inkretova niti druga – asveta ne spreminja, ponuja mu poroko, nekakšno melanholično razmerje, z upanjem, da bi ta zveza obrodila smisel.