Za zgled človekovega položaja daje Abrahama, katerega položaj je absolutna samota. V svojem obupu kliče na pomoč Boga, ki mu ne odgovarja. Kierkegaard je bil mnenja, da bi bile stvari zadosti slabe že, če Boga ne bi bilo. A so še slabše, ker Bog obstaja. Odpre se prepad med človekom in Bogom.

Njegovo nenavadno avtorstvo obsega osupljivo paleto različnih pripovednih zornih kotov in disciplinarnih tem, vključno z estetskimi romani, deli psihologije in krščanske dogmatike, satiričnimi predgovori, filozofskimi »izrezki« in »posnetki«, literarnimi ocenami, poučnimi diskurzi, krščanskimi polemikami in retrospektivnimi samointerpretacijami. Njegov arzenal retorike vključuje ironijo, satiro, parodijo, humor, polemiko in dialektično metodo »posredne komunikacije« – vse je zasnovano tako, da poglobi bralčevo subjektivno strastno ukvarjanje z eksistencialnimi vprašanji. Za glavno merilo resnice jemlje, kako človek živi. Kierkegaardu najbližji literarni in filozofski vzorniki so Platon, Hamann, Lessing pa tudi Goethe, nemški romantiki, Hegel, Kant in logika Adolfa Trendelenburga. Njegov glavni teološki vpliv je Martin Luther.  Poleg tega, da so ga poimenovali »oče eksistencializma«, je Kierkegaard najbolj znan kot oster kritik Hegla in hegelijanstva ter po izumu množice filozofskih, psiholoških, literarnih in teoloških kategorij, vključno s tesnobo, z obupom, z melanholijo, s ponavljanjem, z ironijo, z eksistencialnimi stopnjami, s podedovanim grehom, …