Med drugo svetovno vojno je sodeloval v odporniškem gibanju in se leta 1944 pridružil partizanom. Po vojni je deloval v diplomaciji, nato pa se posvetil zgodovinopisju. Bil je redni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU).
Med njegovimi pomembnejšimi deli so Narodna in politična zavest na Koroškem, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo in Dr. Ivan Šušteršič: pot prvaka slovenskega političnega katolicizma. Za svoje znanstveno delo je prejel Kidričevo nagrado.
