Zbirka kratkih zgodb Zavladati vetru je četrto delo za odrasle bralce, ki ga je ustvarila pisateljica Mateja Gomboc. Njen zadnji roman Gorica je bil nominiran za knjigo leta in za Cankarjevo nagrado. Tokratno kratkoprozno zbirko pa je naslovila po stavku iz ene od istoimenskih novel, ki stoji v zadnjem razdelku knjige in govori o najstnici, ki s svojo prestopniško mladostniško druščino sproži požar v vrtičarskih barakah v Trnovem. Tudi v vseh drugih zgodbah nastopajo ženske, vendar najnovejšega dela Mateje Gomboc kljub temu ne moremo brati kot tako imenovane »ženske literature«. Pisateljica namreč s širino in daljnosežnostjo svojega umetniškega pogleda presega platonsko zamejenost našega razumevanja na zgolj prividne sence v votlini t. i. »ženske književnosti« in se ozira k soncu občečloveških problemov, kot so samota spominjanja, soočenje z migrantom, beg pred zločinom in krivdo, tujstvo v lastni družini, neuresničena ljubezen, patološko hrepenenje, groza zgoljbiti, umetniška zlaganost, zatajevani alkoholizem, travmatično otroštvo, partnerski konflikt, patološko starševsko pokroviteljstvo in mnoge druge teme.
Zbirko prevevata časovna in prostorska odprtost. Čas je večinoma mogoče razbrati le posredno, tako iz vsebine zgodb kot iz sloga pisanja, ki se spreminja in se ji zvesto prilagaja, zgodbe pa so univerzalne in bi se lahko godile na katerikoli geografski koordinati sveta. Poleg notranjega monologa osrednjih ženskih likov avtorica v zbirki Zavladati vetru zelo pogosto in spretno rabi še eno platonsko prvino, to je dialog. Prav posebno pozornost pa posveča otrokom in mladim, njihovi ranljivosti, iskanju pomoči odraslih oziroma tistih, ki jim lahko pomagajo, pa tudi njihovi zrelosti v presojanju situacije. V takih trenutkih ne more skriti svoje naklonjenosti in osebne prizadetosti v odnosu do njihovih krhkih duš. In ta prizadetost se brez moraliziranja o naši odgovornosti, a vendar z globokimi etičnimi odzveni in simpatijami do mlajših literarnih likov prenaša tudi na bralca.
