Štiri drame

Ivan Mrak (1906–1986) je eno najbolj plodovitih imen slovenske dramatike dvajsetega stoletja, saj je pričel kot avantgardni avtor, nadaljeval pa je z dramami, v katerih se je loteval najrazličnejših problemskih tém, posebej so ga zanimali problemi revolucijskih sporov in spopadov (francoska revolucija, slovenska revolucija in osvobodilni boj), nekonvencionalno pa se je posvetil tudi bibličnim temam. Kljub velikemu številu dramskih besedil, s témami, ki so odpirale boleče dogodke iz slovenske in svetovne zgodovine, je bil Mrak avtor, ki je veljal (in še vedno velja) za bizarnega, neuprizorljivega. Moteče je bilo tudi njegovo zasebno življenje, priljubljen ni bil ne pri literatih in še manj pri politikih, saj je dosledno vzdrževal strogo distanco do predvojne, medvojne in povojne oblasti. Izbor štirih dram in spremna študija temeljita na vrsti novih dejstev, podatkov in pričevanj, ki jih je urednik našel v Mrakovi zapuščini in ki kažejo, kako resno, zagnano in sistematično je bil Mrakovo delo. Knjiga prinaša štiri drame oz. tragedije, ki pokrivajo vsa obdobja njegove ustvarjalnosti – besedila Jozefina Baker (1929), Ivan Grohar (1937–1942), Gorje zmagovalcev (1943–1944) in Spoved lučnim bratom (1971) ter spremno študijo, ki osvetljuje vse tiste točke v Mrakovem življenju in literarnem delu, za katere urednik meni, da so bile doslej premalo izpostavljene ali celo napačno interpretirane. Mraka je tako znova postavil v prostor slovenske literature dvajsetega stoletja ter njegovi dramatiki, ki je natančno, vznemirljivo, preroško in nekompromisno upodobila vse tektonske premike v slovenski (posredno tudi evropski) družbi, zgodovini in kulturi, določil mesto, ki ji pripada.