Nova knjiga zgodovinarja Saše Jeršeta, profesorja za slovensko zgodovino zgodnjega novega veka in kulturno zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, z naslovom Sociodiceja predmoderne – Ustvarjanje družbenega smisla v poznem srednjem in zgodnjem novem veku, je posvečena razmišljanjem ob petih sijajnih umetninah, zgodovinskim kontekstom, v katerih so nastale, in vzporednicam, ki jih je med njimi moč prepoznati.
Vzporednice med freskama Ambrogia Lorenzettija iz sienske vladne palače Alegorija dobre vladavine in Alegorija slabe vladavine (1337–1340), graško fresko Podobo Božjih kazni in Božje milosti (1482) in ptujsko Treh stanov sveta (1478), ki sta obe deli Tomaža Beljaškega, in slednjič Vélikim vozom zmagoslavja (1518), akvarelirano risbo Albrechta Dürerja, se vzpostavljajo same od sebe in so očitne in tesne in nujne. Če dela sodimo najprej slogovno, potem velja poudariti, da so dela umetnine in tako ne brez ustvarjalne sproščenosti in s tem pomenske odprtosti, ki ne dovoljuje njihove enoznačne, dokončne interpretacije, kakršna seveda ni mogoča pri nobenem delu duha. A obenem je očitna tesna navezanost teh umetnin na družbene in politične in ustavne razmere v okoljih in času, v katerih so nastala. Svet, o katerem umetnine govorijo, je na eni strani svet družbenih idej ter političnih in oblastnih fikcij, na drugi strani pa stvarni svet, svet nemirne, nevarne in krute stvarnosti, a hkrati tudi svet naprezanj za njeno preseganje. Med stvarnostjo in fikcijami sicer zevajo velikanski derilični prepadi, a prav zaradi teh prepadov in v njih se ustvarja smisel družbe in s tem smisel njenih pripadnikov.
To je svet izgubljenega, vedno ogroženega ali vsaj izkrivljenega družbenega smisla, obenem pa je tudi svet njegovega nenehnega nujnega iskanja. Svet oblastnega delirija je, ki daje svojemu času in svetu njegov smisel. Ta oblastni delirij imenujemo sociodiceja.
