Iz bogate in še vse premalo raziskane in ovrednotene ustvarjalne zapuščine arhitekta, inovatorskega univerzitetnega učitelja in lucidnega misleca Edvarda Ravnikarja, Plečnikovega in Le Corbusierovega učenca, je ob arhitektovi stoletnici nastala prva knjiga trilogije javnosti manj znanega umetnikovega likovnega opusa meditativnih risb. Spremljajo jih zapisi modreca in iskalca lepote, ki se o vsem umetniškem in življenjskem ne sprašuje na podlagi estetskih teoremov ali umetnostnozgodovinskih ugotovitev, četudi so mu znane, ampak kot avtentičen, rojen ustvarjalec, ki jih sam vzpostavlja na osnovi lastnih prebliskov in izkušenj. Ob tem se oplaja tudi z idejami velikih prednikov z vseh področij, likovnih umetnikov, kakršna sta Leonardo ali Rafael, pa tudi predstavnikov poezije in glasbe in filozofov, od Platona do Nietzscheja, ter številnih velikih umov vseh časov. Njegove risbe so dognane, kot so bile risbe naših najboljših v risanje usmerjenih slikarjev, številne od njih, še posebej nekatere najbolj lapidarne, so vsestransko očarljive in estetsko vznemirljive likovne dragotine. Iz njih je razvidno, da je umetnik v risanju užival, da se mu je predajal z vsem svojim bistvom in se pri tem laže kot pri izgradnji arhitekturnih del prepuščal tudi popolni ustvarjalni svobodi, zato so videti njegove risarske umetnine tudi optimistične in praznične.
