Pizanski Cantos so del mogočne pesnitve Cantos Ezre Pounda (1885–1972), ameriškega pesnika, ki je večino življenja preživel v Evropi in bil eden najpomembnejših in najvplivnejših pesnikov mednarodnega modernizma. Pesnik jih je objavil kot samostojno knjigo in jo lahko beremo kot pesnitev v pesnitvi. Tu je Pound najintimneje spregovoril o samem sebi; to pesnitev je namreč pisal v mesecih težke osebne preizkušnje, ko se je ob koncu druge svetovne vojne zaradi svojih medvojnih radijskih oddaj na Radiu Rim znašel v kazenskem taborišču ameriške vojske v bližini Pise v Italiji. Nekaj časa je bil zaprt celo v posebej zanj narejeni jekleni kletki. Ta pesnitev je njegova pot skozi temno noč duše. V njej se mu na novo prikazuje vsa njegova osebna zgodovina, pa tudi zgodovina civilizacije, ki je zašla v katastrofo; obenem pa je vanjo vpisano vizijsko razodetje Boginje v različnih podobah in novo uzrtje narave; v procesu velikega ponotranjenja pesnik spozna, da je naša resnična dediščina samo tisto, kar resnično ljubimo: »Kar res ljubiš, ostane, drugo je žlindra, / kar res ljubiš, ti nikdar ne bo vzeto, / kar res ljubiš, je tvoja dediščina. / Čigav svet, njihov, moj ali od nikogar?«
