Čeprav Francesco Petrarca danes slovi predvsem kot mojster sonetizma, so mu v njegovi dobi slavo in ugled prinesla zlasti številna latinska dela, zaradi svojih prizadevanj za obujanje književnosti klasične antike pa velja za očeta humanizma. Sredi obsežnega in zvrstno raznolikega opusa v latinščini so še zlasti pomembna njegova pisma, s katerimi se Petrarca postavlja ob bok svojim antičnim vzornikom in oblikuje svoj literarni portret kronanega latinskega pesnika. Pričujoči prevod prinaša izbor pisem iz njegove prve pisemske zbirke Pisma prijateljem (Epistolae Familiares), ki jo je sam slikovito opisal kot »tkanino raznobarvnih niti« ali »odraz moje duše in podoba mojega značaja«. Čeprav se njihova tematika preliva prek različnih sfer bivanja in delovanja, pa jih vsa nezgrešljivo povezujejo Petrarcove predstave o antičnem svetu. Književnosti tega sveta Petrarca priznava dolg in ji pripisuje presežnost, z njenimi ključnimi ustvarjalci pa se zapleta v literarne dialoge, kot bi bili prijatelji iz njegove sodobnosti. Pri tem pa jih nikakor ne idealizira: nasprotno, kolikor jih občuduje, tako tudi graja njihove moralne spodrsljaje, jim očita razhajanja z lastnimi nauki, včasih pa celo literarne preference – ter jih tako prikazuje v človeški nepopolnosti. Piše jim kot živim znancem – z enega brega na drugi breg sveta.
