Platonski filozof Marsilio Ficino (1433–1499), renesančni modrec in domači učitelj družine Medičejcev, je napisal latinsko razpravo z naslovom Komentar k Platonovemu Simpoziju o ljubezni že leta 1469, torej v svojem 36. letu, še preden se je posvetil v duhovnika. Leta 1474 je razpravo prevedel tudi v »ljudski jezik«, torej v italijanščino, in jo naslovil Sopra lo amore (O ljubezni). Deset let pozneje, v času največjega razcveta florentinske renesanse, je Ficino v sklopu svojega latinskega prevoda Platonovih zbranih del objavil na novo pregledan latinski izvirnik te razprave pod naslovom De amore – in s tem naslovom je zaslovela v visoki renesansi, doživela vrsto ponatisov ter vplivala tudi na poznejša obdobja. Ficino je v razpravi De amore, ki poleg Platonske teologije (1482) in knjige O življenju (1489) sodi med njegova najpomembnejša avtorska dela, opredelil bistvo poduhovljene, »platonične ljubezni«, čeprav ne ostaja zgolj na ravni breztelesne »eteričnosti«, saj govori o »dveh Venerah«, zemeljski in nebeški – podobno kakor nastopata na dveh najbolj znanih slikah Sandra Boticellija. Po zgledu Platonovega Simpozija je tudi Ficinova razprava De amore napisana v obliki sedmih govorov, v katerih avtor komentira nekaj ključnih mest iz tega znamenitega antičnega dela, vendar ne ostaja zgolj pri komentarjih, temveč v duhu renesančne prenove platonizma obenem razvija svojo lastno filozofijo, predvsem v luči odnosa med Ljubeznijo (Amorjem, platonskim Erosom) in Lepoto.
