Roman Nevidni je po Véliki vojni druga knjiga Aleksandra Gatalice v slovenskem prevodu.
Pisemski roman Nevidni potrjuje, da je Aleksandar Gatalica mojstrski pripovedovalec vznemirljivih zgodb, najraje takih, ki temeljijo na (psevdo)zgodovinskih podatkih. Pisma, ki jih dr. Dimitrije Gerasimović Gerasim z bolniške postelje piše mladostnemu prijatelju v Chicago in v njih razkriva svojo vlogo v eni največjih zarot preteklega stoletja, so pripovedni okvir in provokativne zgodbe o rojstvu moderne umetnosti. Avtor se v njej sprašuje, kako je po prvi razstavi impresionistov leta 1874 lahko prišlo do tako nepričakovanega razvoja moderne umetnosti, ko pa sta jo sprva spremljala samo zasmehovanje in prezir. In še pomembneje, ali bi umetnost brez občinstva sploh bila umetnost?
Kaj je umetnost brez občinstva: puste sanje? Kaj je občinstvo brez umetnosti? Norenje? Če ne bi bilo njih in če ne bi bilo nas, ki smo imeli nalogo, da iz nič naredimo umetnike in občinstvo dobesedno prisilimo, da jih vzljubi, sem prepričan, da 20. stoletje ne bi poznalo nikakršne umetnosti in da bi jo leta 1953 preučevali samo na oddelkih za arheologijo starih univerz kot dejavnost, ki so jo ljudje popolnoma opustili. A kako žalosten bi bil človek brez umetnosti!
