V novem romanu enega največjih evropskih pisateljev se prvoosebni pripovedovalec, ki se najbrž nahaja v nekem centru za mentalno zdravljenje, prepusti dolgi izpovedi-pripovedi; v njej obnavlja življenja različnih junakov, tako da se z njimi poistoveti, hkrati pa razgublja v blodnji glasov. Osrednja protagonista sta dva: Jorgen Jorgensen, resnična zgodovinska osebnost, pustolovec, ki se leta 1809 proglasi za kralja Islandije in je potem obsojen na prisilno delo v Hobart Townu v Tasmaniji; in Salvatore Cippico, izmišljen junak, ki se desetletja pozneje rodi v istem mestu; to je italijanski komunist in antifašist, borec v španski državljanski vojni, interniran v Dachauu, pozneje med Italijani – Monfalconezi, ki gredo v Titovo Jugoslavijo gradit socializem, jih pa obtožijo vohunstva in sabotaže ter zaprejo v gulag na Goli otok. V romanu se prepletajo še drugi glasovi in pripovedujejo resnične ter mitološke zgodbe, kot na primer zgodbo o Jazonu in Argonavtih. Na slepo je roman o večnem uporniku na begu pred katastrofo in v boju za uveljavitev lastnih idealov; je tudi refleksija o revoluciji in njenem neizogibnem propadu, o smrti in trpljenju, ki ju prinaša; je roman o človeku, razpetem med lastno človeškostjo in družbeno ter zgodovinsko umeščenostjo.
