Eseji Josipa Ostija Med dvema bregovoma so nastajali ob različnih priložnostih v letih med 1973 in 2004, a tudi ob knjižnem natisu bralca očarajo s svojo zunajčasno svežino, poetsko gibčnostjo in širino avtorjevih literarnih razgledov. Avtor jih zavestno ni »aktualiziral«, saj imenitno izpričujejo, da njegova esejistična beseda ne pozna meja časa in prostora. Literarne pokrajine pesniških in proznih sodrugov Osti slika v širokem besednem zamahu in s skrbno niansiranimi detajli obenem, vanje vstopa s tenkočutnostjo človeka, ki mu je poezija besede vsakdanji kruh.
Izbor zajema imena klasikov slovenske poezije in proze: od Kosovela, Minattija, Zlobca, Šalamuna do še živečih Kosa, Grafenauerja, Makarovičeve, Novaka; od prozaistov pa Prežiha, Kovačiča, Vugo, Jančarja in Flisarja. Na drugem bregu se srečujemo z ustvarjalnostjo bosanskih, srbskih in hrvaških sodobnih avtorjev.
Poglobljeni Ostijevi književni razgledi so pisani večinoma s »tomajske« perspektive, a njegova beseda je most, preko katerega prehajajo v širši evropski in svetovni ustvarjalni prostor, ki je izzival in obenem narekoval razločke v kulturnih fiziognomijah v slovenskem in jugoslovanskem prostoru: posamezne ustvarjalce pa ob tem zbliževal in ustvarjalno bogatil.
