Roman Mara Kogoj rekonstruira zgodovino odnosov narodov na Koroškem in pokaže globinsko psihologijo sprevračanja zgodovine na eni strani, na drugi pa dva možna odnosa žrtev in naslednikov žrtev do zgodovine: distancirati se ali se boriti (Mara Kogoj, ki je ves čas živela v Celovcu, in Tone Lebonja, ki je Celovec za 40 let zapustil in se sedaj spet vrnil in Pflüglerja molče posluša). Naslov romana prikliče v spomin velike like realizma, Effi Briest (in ne Effi von Innstetten), Mme Bovary (in ne Emmo Bovary), Anno Karenino (in ne ločeno). Mara Kogoj v finalu romana poda »popravek« zoper Pflüglerjevo besedno nadkriljevanje Lebonja in nje, Lebonja pa spodbudi, da še sam pove svojo verzijo otroškega spomina o druženju s Pflüglerjem – da torej desničarskemu skrajnežu ne prepušča pripovedovanja zgodovine. Vsi trije liki (če pustimo ob strani snemalnik, ki ima po Cageu enako pomembno vlogo), Korošci, so rojeni tik po vojni ali tik pred koncem, torej v času pisanja romana stari okrog 60 let, prva povojna generacija. Posebnost avtorjevega sloga je izredna zgoščenost, precizen spoj oblike in vsebine s teoretskimi, etičnimi, sporočilnimi vrelci rabljenega jezika in gradnje romana.
