Friedrich Nietzsche (1844-1900) je svojo knjigo Jutranja zarja iz leta 1881 kar nekajkrat sam ocenil. Že v knjigi sami, v 454. aforizmu, nam o njej pravi tole: “Knjiga, kot je ta, ni za to, da jo prečitamo ali beremo drugim, pač pa za to, da jo še zlasti na sprehod ih in potovanjih vedno znova odpiramo, vanjo moramo znati vtakniti glavo in jo znova potegniti iz nje in okoli sebe ne smemo imeti nič običajnega.” Tako je Jutranjo zarjo moč brati prav zaradi tega, ker je sestavljena iz fragmentov z relativno samostojno vsebino. Fragmenti večinoma obsegajo le po en odstavek in delujejo zato kot sentence: kot v eno samo misel povzet razmislek o izbrani temi, npr. o resnici, poštenosti, morali, religiji, Bogu, sočutju, itn. Ko Nietzsche poudari, da pri branju knjige oz. fragmatov iz nje ne smemo imeti okoli sebe nič običajnega, nas posredno opozori na to, da tudi ti fragmenti, namreč kot sentence, niso nekaj običajnega.
