Zgodovinski spomin odnosov med Judi in Nejudi sega v antiko in se kaže kot stigmatizacija judovskega ljudstva. Judje skozi vso svojo zgodovino iščejo svojo identiteto v razmerah, ki jih določajo politični, ekonomski, religijski in ideološki dejavniki močnejših in vplivnejših narodov. Monografija obsega pet delov, ki so po namenu in obsegu različni. Prvi in drugi del predstavita različne vidike evropskega konteksta odnosov med Judi in Nejudi. Tretji in četrti prinašata pionirsko analizo judovske podobe v starejšem slovenskem slovstvenem izročilu, ki je nastajalo od srednjega veka dalje pod vplivom evropskih del različnih žanrov. Z vidika judovske podobe so med drugimi predstavljena dela Trubarja, Valvasorja in Svetokriškega; Dalmatinov, Škofjeloški, Kapelski in Drabosnjakov pasijon; Poljanski rokopis ter mnoštvo folklornih pasijonskih molitev. Avtorica Irena Avsenik Nabergoj izhaja iz ugotovitev o posebnostih hebrejskega (izraelskega, judovskega) ljudstva, kot se kažejo v Svetem pismu, v apokrifnih spisih, v patrističnih komentarjih, homilijah, videnjih in razodetjih. Peti del vsebuje primere judovske podobe v vplivnih basnih, novelah in drugih moralno-didaktičnih pripovedih starejšega evropskega slovstvenega izročila. Z obravnavo primerov judovske motivike v dobi razsvetljenstva pri izbranih avtorjih evropske romantike in pri Prešernu že nakazuje prehod iz obsežnega, večidel sakralnega starejšega slovstvenega izročila v širok razmah slovenske posvetne književnosti, ki bo tematika naslednje knjige.
