Emilijan Cevc je bil osrednja osebnost med slovenskimi umetnostnimi zgodovinarji, učenci profesorja Franceta Steleta. V mladosti se je sprva posvečal literaturi, predvsem pisanju lirske proze, ki je s svojo čustveno neposrednostjo in človeško globino potem prevzela cele generacije bralcev, a zaradi avtorjevega omahovanja doživela ponoven izid šele v njegovih poznih letih. V njej je zajet že ves Cevčev odnos do življenja, Boga, narave in umetnosti, prav tak, kakršen je razviden tudi iz njegovega poznejšega umetnostnozgodovinskega pisanja. Po vojni, ko je doštudiral umetnostno zgodovino, se je posvečal predvsem odkrivanju in preučevanju našega tedaj še komaj znanega srednjeveškega kiparstva, sicer pa je raziskoval vsa likovna umetnostna področja na celotnem slovenskem ozemlju, še posebno na osrednjem Škofjeloškem, in tudi v zamejstvu. Uveljavil pa se je tudi kot najbolj eminenten spremljevalec in pojasnjevalec sodobne likovne umetnosti, za nekatere od svojih starejših sodobnikov in vrstnikov že kar kot kongenialen.
