Pred Herodotom so obstajali letopisi in epi, ki so ohranjali znanje o preteklosti. Herodot je bil prvi, ki ni samo zapisoval preteklost, ampak jo je obravnaval kot filozofski problem oziroma kot raziskovalni projekt, ki prinaša znanje človeškega obnašanja. Njegovo delo mu je prisodilo naziv »očeta zgodovine«.
Poleg glavne teme, in sicer vzrokov perzijskih vdorov, je rad obširno pisal tudi o dodatnih stvareh. Tako je zapisal vse, kar je lahko odkril o narodih, ki se jih je dotaknil prodor Perzijcev. Herodot je bil tudi nadarjen pripovedovalec.
Zgodbe so večkrat napadli v antiki zaradi pristranosti, nenatančnosti in plagiatstva. Podobno so ga napadli sodobni učenjaki, ki dokazujejo, da je Herodot pretiraval pri obsežnosti svojih potovanj in ponarejal vire. Naklonjenost do njegove natančnosti se je povečala v zadnji polovici stoletja. Danes ga ne pojmujejo samo za začetnika zgodovine, ampak tudi etnografije in antropologije. Zgodbe, objavljene med letoma 430 pr. n. št. in 424 pr. n. št., so razdelili poznejši uredniki v devet knjig.
