Zvezek 83.
Potem ko smo pred tremi leti slavili Jurčičevo leto in je o pisatelju Josipu Jurčiču izšla imenitna monografija prof. dr. Urške Perenič, se nam je zdelo, da o avtorju prvega slovenskega romana vemo že prav vse. A dr. Bernard Nežmah nam ga v svoji najnovejši zgodovini novinarstva na Slovenskem prikaže še z neznane (ali manj znane plati) – kot urednika Slovenskega naroda. Josip Jurčič je časnik pripravljal celotno desetletje, med letoma 1871 in 1881. Pod njegovim vodstvom je postal prvi slovenski dnevni časopis, njegova naklada pa se je potrojila. Nežmahovo raziskavo odlikujeta branje primarnih virov in analiza člankov, ki so se v času Jurčičevega urednikovanja v Slovenskem narodu pojavljali. Na tej osnovi odkriva principe vpeljevanja idej slovanstva, oblikovanje različnih novinarskih žanrov (gledališka kritika, vojno poročevalstvo, feljtoni itd.), strategije spopadov s cenzuro, ustvarjanje kroga dopisnikov in reševanje problemov »lažnih vesti«, ustvarjanje literariziranega časnikarskega jezika, snovanje časopisa v smeri oblikovanja bralnega občinstva, afirmacijo in refleksijo položaja slovenskega jezika na področjih šolstva, sodstva, vojske, Cerkve in državnih uradov, kritiko revolver-žurnalizma in druge teme.
Ali kot v uvodu v svoje delo zapiše avtor: “Jurčičev projekt je bil dobra žurnalistika, ki je zahtevala lik pisatelja, ki piše krajše članke, obenem pa je bila tudi novinarstvo, ki vsakodnevno bralcem prinaša vesti. Urednik je iz nič zgradil dopisniško mrežo, ustvarjal nove novinarske žanre, predvsem pa je uspel iz banalnih vsebin, tudi iz poročil o umrlih, napraviti zgodbe. Če je v svetovni literaturi velikan med pripovedniki Gabriel Marquez s svojim magičnim realizmom, je Jurčič v slovenskem novinarstvu ustvaril magični žurnalizem.”
