Rebulovi mladostni dnevniški zapisi (1948‒1956) osvetljujejo čas pisateljevega povojnega študija v Ljubljani, ko je s pristnim zanimanjem spoznaval antično izročilo in si prizadeval prodreti do srca grštva, ter zatem prva leta njegovega profesorskega službovanja v Trstu. Med študijem se je hkrati začel goreče posvečati tudi lastni literarni ustvarjalnosti ter prevajanju in doživel prve revijalne objave in nastope, ki jih dnevnik sproti dokumentira. Vstopal je v mladostna in vseživljenjska prijateljstva in se do kraja zanosno predajal predstavi o usodni moči ljubezni. Ljubezen do ženske, ki je za mladega Rebulo ostajala največji življenjski misterij, je bila zanj usodna in za vse njegovo tudi pisateljsko življenje idealna, svetopisemsko globoka in iracionalna, z močjo odločne volje usmerjena iz strastne čutnosti v duhovnost. Tako utelešenje ljubezni je odkril v podobi Zore Tavčar, svoje poznejše žene, pisateljice, literarne spremljevalke in spodbujevalke, svojega »nežnega komandanta«, svoje rože mogote ter svojega »dobrega angela« na vseh njegovih poteh, ki naj bi mu prinesel »ključ v življenje«; in ta ključ mu je s svojo ljubeznijo v resnici izročila za zmeraj.
Zahvaljujoč pisateljevima hčerkama, ki sta Slovenski matici rokopis predali za objavo, Alenki Rebula Tuta in Tanji Rebula, ki je opravila zahteven prepis izvirnika in ga opremila z opombami, slovenska književnost 20. stoletja odkriva iniciacijsko literarno mojstrovino, prerokbo »o epifaniji novega duha, o divjem pihu veselega vetra novega navdiha, o poizkusu novega življenjskega message, ki naj bi oznanjal novo sintezo stvarstva in človeka, strasti in trpljenja, zgodovine in posameznika, novo potrditev eksistence«, in dosega svoj mogočni, čarobni vrhunec.
