Enajst let in pol bi našteli, če bi za vsako žrtev holokavsta molčali eno minuto, in prav ta številka kot metafora brezčasja je dogajalni prostor pesniške zbirke Davida Bandlja. V njej se prepleta dvoje glasov: glas zgodovine ali usode v svoji amorfnosti, brezinteresnosti in silni moči ter tanki glasovi posameznic in posameznikov, ki so sami ali od blizu doživljali brutalnost zla. Če se prvi oglaša iz kaotičnega in anonimnega prapočela vsega, kar je, drugi ob stiku s kaosom neimenljivega izrekajo svoj tukaj in zdaj v vsej konkretnosti in končnosti. V prostor srečanja tragične zgodovinske izkušnje in poetičnega uvida pesnik ne vstopa kot distancirani preučevalec zavojevanega ozemlja, pač pa kot soudeležen, do kraja ranljiv in sočuten videc in premišljevalec.
