Prvi del Zgodovine starega Egipta – od prvih kmetovalcev do Velike piramide je avtor končal z znamenito najdbo, grobnico Hetep-heres, ki je bila mati faraona Kufuja (Keopsa). To pomeni, da smo skupaj z njim zakorakali v obdobje t.i. Starega kraljestva. Ker je prav to obdobje izjemno pomembno, mu avtor namenja tudi dobršen obseg prvega dela drugega zvezke te Zgodovine. Pojasnjuje, kaj se je dogajalo po Veliki piramidi, predvsem pa to, kakšen pomen je imela iznajdba pisave za to kulturo. Nato se ozre v zgodovino egiptologije in bralcu pojasni, kako je bilo s študijem starega Egipta v prejšnjih dveh stoletjih, zlasti pa po letu 1822, ko je Francoz Francois Champollion razvozlal hieroglife. Po tem ekskurzu se avtor vrne k staremu Egiptu, in sicer h kraljem, ki so vladali za Keopsom med letoma 2625 in 2500 pr.Kr. Sledi konec Starega kraljestva, njegov razkroj, avtor pa bralcu pojasnjuje svoje poglede na to obdobje in skuša razumeti, zakaj se je to zgodilo. V tretjem in četrtem razdelku se ukvarja s pogledi na življenje v tem obdobju, predvsem pa s pomembnimi besedili, ki so nastala v Starem kraljestvu in so temelj njihovega verovanja, religije. Sledi šesti del, kjer obravnava obdobje medvladja, obdobje zmede, razpada centralne države in nastanka majhnih državic brez osrednje osebnosti. Ta čas je razmejen z letnicama 2200 in 2050 pr. Kr. V sedmem delu avtor obravnava čas po t.i. Prvem vmesnem obdobju, ko znova zaživi na novo združeno kraljestvo in se za Egipčane začne čas največjega razcveta. Ta doba, imenovana Srednje kraljestvo, je doba klasične literature in umetnosti nasploh in je bila vir navdiha vsem poznejšim generacijam skoraj dva tisoč let.
