Slovenska matica je s svojimi najnovejšimi knjižnimi izdajami prisotna na letošnjem 75. Frankfurtskem knjižnem sejmu. Nekdanja tajnica-urednica Slovenske matice Miljana Cunta je zbrane, še posebej pa nemško kulturno ministrico navdušila s svojim otvoritvenim govorom, ki je knjigo vrnil k literarnim vprašanjem samote ustvarjanja in bralne skupnosti. Njen govor v celoti objavljamo tudi na naši spletni strani.
Spoštovane visoke gostje, spoštovani visoki gosti,
drage kolegice in kolegi,
ljubiteljice in ljubitelji literature in poezije.
Pesem se rodi v samoti. Človek lahko prehodi dolge poti, veliko doživi, ljubi in zapušča – a pred vsako pesmijo bo sam. Hilde Domin je o tem občutju zapisala: »Ptice molčijo, / slišiš samo lasten korak / in tiste, ki jih noga / še ni naredila, vendar jih bo.« Kdor je kdaj izkusil ustvarjalno osamo, ve, kako točni so ti preprosti verzi. Nepopisan list je kraj tesnobe in pričakovanja. Razdalje, ki se razpirajo navznoter, so večje od vseh, ki jih je človek kdaj prehodil. Nenadoma ni več pomembno, kdo je, ampak kdo še lahko postane. Če želi priti do odgovora, mora stopiti v prazno.
»Ni prav veliko stvari, ki jih počnemo čisto sami,« pravi Kathleen Raine, »rojstvo, molitev, smrt; in umetnost. Le malo ljudi ima rado samoto, mnogi je ne zdržijo. Pesniki morajo imeti veliko moč, da zdržijo aktivno in neizprosno samoto. Samoto, četudi sredi sveta.«
Vzgib, ki človeka sili v samoto pesmi, je bil skozi zgodovino različno poimenovan: blaznost, manija, zaradi katere je treba pesnike izgnati iz idealne države, moram, ich muss, ki se prebudi v najtišji uri noči in ne pusti spati, veselje do igre, do ludističnega preobračanja pomenov, in celo alternativa samomoru, ki preusmeri rušilne misli v gradnjo novih svetov. Različna literarno-zgodovinska obdobja so izumljala svoje definicije pesništva. V hišo poezije so vstopali skozi vrata literarne teorije, jezikoslovja, filozofije, psihologije, psihoanalize, teologije, ekologije … Svoje so dodali pesnice in pesniki, ki so lastno početje opisovali z zanosom, kot takrat, ko govorimo o najgloblji želji. O želji, ki je stara toliko kot človeštvo samo.
A z definicijami poezije smo na trhlih tleh. Ko razstavimo pojočo skrinjico, da bi izvedeli, kako deluje, nam v rokah ostanejo posamezni deli, žalostno nepovezani in neuporabni.
Poezija se dogaja drugje, vselej drugje. Octavio Paz, ki ni verjel, da je poezija zgolj veščina zlaganja besed, jo je poimenoval la otra voz, drugi glas. »Njen glas je drug,« pravi Paz, »ker je glas strasti in vizij. Je onkrajzemski in tuzemski, glas davno minulih dni in tega dne, starodavnost brez datumov. Heretičen in pravoveren, nedolžen in sprevržen, bister in kalen, zračen in podzemen, puščavniški in kavarniški, na dosegu roke in vselej onkraj.« Ker je nekaj drugega, nas poezija vznemirja. Izziva naše predstave o prostoru in času, povezuje nasprotja, ljubi paradoks; motivi iz vsakdanjika postanejo nevsakdanji, živi sedajo za mizo z umrlimi. Ni poklica ne izobrazbe, ki bi nas predestinirali za pesnika, le drugi glas, ki terja drug jezik.
Drugi glas je glas ustvarjalnosti. O notranjem življenju govori na način, ki je pričevanjski in stvariteljski – pripoveduje nam o tem, kar je, in o vsem, kar bi lahko bilo. »Nikoli nisem to, / kar mislijo, da sem, / in nikoli nisem tam, / kjer me vidijo oči,« je zapisal slovenski pesnik Edvard Kocbek. In prav v ta nikoli vstopa poezija z vsem zanosom in s strastjo, z jezikom, ki vsakič znova razširi svoje meje in s tem tudi meje našega sveta.
To, kar tisočletja občudujemo pri poeziji, je človeški um v vsej svoji iznajdljivosti, neizčrpnosti, kompleksnosti in lepoti.
Čas, v katerem živimo, pa ni naklonjen kompleksnosti in lepoti. Privlači ga ponavljanje, posnemanje, poenotenje, poenostavljanje. Vprašanje, ki obvisi v zraku po vsakem slavljenju pesniške umetnosti, ostaja tako tudi danes nespremenjeno: »Čemu pesniki v tem revnem času?«
***
Ko je pesem napisana in objavljena, gre v svet. Vstopi v tako imenovani literarni sistem, kjer je ena izmed mnogih, podrejena zakonom trga, pesniškemu kanonu, okusu, o katerem radi razpravljamo. Lahko ima srečo in morda se celo proslavi na največjem knjižnem sejmu na svetu, kjer preči jezike in kulture – in to je gotovo nekaj izjemnega in nepozabnega. Lahko te sreče nima in mora preživeti drugače. Kakršne koli že so okoliščine njenega obstoja v literarnem sistemu, pa je za njeno preživetje edino zares nujno, da najde svojo bralko, svojega bralca. Številke tu niso pomembne, pomembno pa je, da je pesem prebrana iz najgloblje samote, iz iste samote, iz katere je tudi sama zrasla.
Branje poezije je velik izziv današnjemu času, ki izgublja ravnotežje med čutenjem in mišljenjem in ki ga neukrotljivost notranjega življenja nervira. Da zaslišimo drugi glas, ki gre skozi pesem kot podtalnica, je namreč potreben poleg znanja in razgledanosti še neki drug pogled, ki ga je v navezavi na umetnost Andreja Tarkovskega nek kritik opisal takole: Gledati tako »kot gledamo zvezde ali morje, kot gleda nekdo, ki opazuje pokrajino. Tu ni matematične logike, kajti ta ne more razložiti, kaj je človek ali kaj je smisel njegovega življenja.« Ko poezijo beremo z razumom in s srcem, poznavalsko, a tudi tako, kot gledamo zvezde, je ne bomo nikoli do konca prebrali. Ker je nastala iz nuje, iz plemenite manije, iz najgloblje samote, ne bo umrla. To, kar je zajela v jezik, je namreč neskončno večje od nje same.
Čemu torej poezija v ubožnem času? Da gradi skupnost. Ne homogeno skupnost posameznikov s sorodnimi stališči in pogledi, pač pa podtalno, nadvse raznoliko druščino bralcev, ki so si blizu v tem, da slišijo drugi glas in zdržijo breme lastne samote.
Od koder prihajam v pesniško snovanje vstopamo s spoštovanjem in s slutnjo, da srečanje jezika in pesniške vizije lahko pričara nekaj mogočnega in resničnega. Vemo, da so trenutki v življenju posameznika in naroda, ko je poezija edini možen odgovor. Da to ni le mit, pričajo verzi iz antologije Moj sosed na oblaku, ki je nastala prav za naše gostovanje na Frankfurtskem knjižnem sejmu, in premnogi drugi, ki jih boste, upam, v prevodu še doživeli. Morda ima zato poezija v Sloveniji tako bogato tradicijo, ki dopolnjuje siceršnjo razkošno literarno dejavnost. Morda zato na glavnem trgu našega glavnega mesta ne stoji vojščak ali general, pač pa pesnik, katerega verze o bratstvu med narodi pojejo naši svetovno znani športniki enako ganjeno kot naši politiki. Morda smo zato branje deklaracije, s katero smo izrazili željo po samostojni državi, zaupali pesniku.
***
Poezija deluje podobno kot upanje. Rodi se iz presežka pomena in energije, da se zoperstavi stusu quo, da nas navdihuje in povezuje, da odgovori na najbolj nujno izmed vprašanj, to je na vprašanje, ki si ga zastavi le vsak sam. Želim vam, da bi v bogastvu knjig, ki jih ponuja ta izjemni knjižni dogodek, našli tako pesem in jo odnesli s seboj domov.
Hvala za vašo pozornost!
Hilde Domin: Najtežje poti, v: Le vrtnica v oporo, 2015, prevod Ana Jasmina Oseban.
Andrej Tarkovski: Ujeti čas, 1997, prevod iz angleščine Igor Koršič.
Friedrich Hölderlin: Kruh in vino, v: Hölderlin, 1978, prevod Niko Grafenauer.