Raziskoval je predvsem slovensko literaturo, obravnaval protestantizem, romantiko, realizem in moderno. Proučeval je delo posameznih pisateljev (I. S. Turgenjev, P. Trubar, I. Cankar, M. Marjanović, J. Jurčič). Ukvarjal se je z literarno in kulturno zgodovino Prekmurja, raziskoval je tudi literarne stike s hrvaško, madžarsko, slovaško in rusko literaturo. Uredil je več strokovnih zbornikov. Aktiven je bil še v Slavističnem društvu Slovenije, nekaj let je bil tudi njegov predsednik.
Barbaričevo osrednje delo je bilo literarnozgodovinsko. Ocene, članke in razprave je objavljal v Sodobnosti, Naših razgledih, Jeziku in slovstvu, Slavistični reviji, Glasniku SM, v Delu (Književnih listih), po domačih in tujih enciklopedijah ter zbornikih. Pisal je o slovenskih pisateljih, pesnikih in esejistih od protestantov do našega časa, največ o Josipu Jurčiču in o znanstvenikih, zlasti o Ivanu Prijatelju, Matiji Murku in Antonu Slodnjaku. Pomemben je bil tudi kot prevajalec iz madžarščine.
Dela:
- Dalmacija u književnem djelu Iga Kaša (Zadar, 1970)
- Študije o slovstvu in jeziku (1973)
- Turgenjev in slovenski realizem. (Slovenska matica, 1983)
- Josip Jurčič (Znameniti Slovenci, 1986) …
