Od leta 1949 je bil napovedovalec na Radiu Ljubljana, med leti 1962 in 1989 pa dramaturg in urednik na Televiziji Ljubjana, kjer je pospeševal razvoj slovenskih TV-iger in nadaljevank. Za svoje delo je leta 1979 prejel nagrado Prešernovega sklada in leta 1998 še Prešernovo nagrado. 

Njegovo prvo objavljeno delo je bila mladinska povest Škorenjček Matevžek, ki je prvotno izšla leta 1955 in nato doživela še dva ponatisa. Napisal je več romanov, med njimi so Veter nima cest (1958), zgodovinski roman Erazem Predjamski (1978), Opomin k čuječnosti (1997), svoj zadnji roman Kobariško zrcalo pa je napisal leta 2007.

Saša Vuga je veljal za izvirno in samosvojo pisateljsko osebnost ter sodi med najpomembnejše slovenske književne in kulturniške sodobnike ter utrjevalce slovenstva in njegove samobitnosti. Njegovo življenjsko delo je pomembno prispevalo k obogatitvi zakladnice slovenske kulture z najvrednejšimi estetskimi in jezikovnimi izraznimi prvinami.