Po vojni ga je pot zanesla še v takratno francosko Indokino, kjer je bil kar trikrat, nazadnje maja 1954, ko so bili Francozi strahovito poraženi v Dien Bien Phu-ju. Le srečnemu naključju gre pripisati, da ta kraj ni bil usoden tudi za Rajka Cibica. Francozi so se morali umakniti iz Indokine in z njimi tudi pripadniki Tujske legije. Naš rojak se je vrnil v Alžirijo, kjer je do odpustive iz vojske preživel v oporišču Legije, znanem Sidi-bel-Abbesu. Legijo je zapustil s činom stotnika. V svoji vojaški karieri je bil kar petkrat odlikovan z vojaškin križcem. Trikrat je bil ranjen. 

Po upokojitvi se je nastanil na Azurni obali, pogosto pa je prihajal na obisk v domače kraje in ohranil stik s sorodniki, prijatelji in znanci, zlasti še na Proseku in v Ljubljani, kjer živi veliko njegovih sorodnikov. Kljub temu da je pokojni Rajko večji del življenja preživel daleč od doma, se je vedno s ponosom imel za Slovenca. Pripadnost slovenskemu narodu je prišla do izraza tudi ob smrti, saj je francoski tistk v člankih, namenjenih njegovemu spominu, vselej poudarjal slovenstvo preminulega. Rajko Cibic je bil tudi pobudnik nastanka društva prijateljsta Francija-Slovenija, ki je prirejalo obojestranske obiske. Bil je njegov predsednik. 
Pripravili so mu pogreb z vsemi vojaškimi častmi, na njegovo željo so žaro  prinesli v Ljubljano, po žalni slovesnosti v Hotelu Slon je našel svoj večni mir na ljubljanskih Žalah, v grobnici družine Cibic. Tam sta namreč pokopana starša in nekateri ožji sorodniki.