V prvi svetovni vojni je bil vojak na ruski in soški fronti, leta 1920 je diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani, nato je poučeval na ljubljanskih gimnazijah, bil je tudi urednik Ljubljanskega zvona in knjižne zbirke Slovenske poti. Med drugo svetovno vojno je sodeloval z OF, zato so ga Italijani leta zaprli in internirali, po kapitulaciji Italije pa se je pridružil partizanom. Po koncu vojne je bil urednik Slovenskega zbornika, revije Novi svet in upravnik Drame SNG v Ljubljani. Redni član SAZU je postal leta 1961. Leta 1963 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo v slovenski literaturi.

Kozak se je oblikoval ob Cankarjevi pripovedni prozi in vitalizmu Župančičeve lirike. Z novelami in črticami, v katerih je spočetka v impresionističnem slogu upodabljal življenje, je sodeloval v Slovanu in Ljubljanskem zvonu. Vrh zgodnjega obdobja ustvarjanja predstavlja družinski roman Šentpeter, v katerem avtor z realističnim slikanjem in mnogimi novoromantičnimi in ekspresionističnimi potezami prikazuje razgibano podobo ljubljanskega predmestja na koncu 19.stoletja. Po svojih znamenitih povestih Beli macesen in Lectov grad je leta 1932 ustvaril zaporniško pripoved Celica, s katero se je premaknil v smer socialnega realizma.

Podobo časa pred drugo svetovno vojno je Kozak razgrnil v zbirki pripovednih esejev Maske, po osvoboditvi je izdal esejistično knjigo Blodnje (1946), v kateri analizira nastajanje svojega idejnega in literarnega obzorja. Kozakovo najobsežnejše delo je roman Lesena žlica z mozaikom spominov, ki opisujejo dogodke iz življenja pisatelja in njegove družine in hkrati kroniko preganjanega naroda. Tematiko povojnega življenja je ubesedil v nekaj povestih, njegovo zadnje delo je izpovedni roman Pavljihova kronika.