Rodil se je v Šentvidu pri Stični, študiral je na filozofski fakulteti, kjer je doktoriral  z disertacijo Antični snovni elementi v Prešernovem delu, vendar njegovo delo ni bilo ne arheološko ne epigrafsko, ampak filološko – nastal je prvi člen v verigi razprav in esejev na temo Prešerna. Po tajniškem delu na gimnaziji je leta 1943 prišel v Narodni muzej Slovenije, kjer je bil najprej kustos, leta 1945 pa je postal direktor (do 1968).

Isto leto je začel predavati na treh oddelkih na filozofski fakulteti v Ljubljani, poleg arheologije, umetnostne zgodovine in klasične filologije je predaval še grško in rimsko zgodovino. Po upokojitvi 1994 mu je ljubljanska univerza podelila naziv zaslužnega profesorja.

Bil je tudi član uredniškega odbora Zgodovinskega časopisa, v katerem je objavil vrsto prispevkov, pa član Društva slovenskih pisateljev in član slovenske sekcije PEN.  

Zasnoval je tri serijske publikacije, ki še danes veljajo za temeljne publikacije Narodnega muzeja Slovenije: leta 1955 so začeli izhajati Arheološki katalogi Slovenije (kasneje Katalogi in monografije), leta 1957 pa Situla (razprave Narodnega muzeja v Ljubljani) in leta 1962 informativna in predvsem muzeološkim vprašanjem namenjena revija Argo.Kot raziskovalec je v tem času dosegel največje uspehe na področju prazgodovinske arheologije in umetnosti in v arheoloških raziskavah zgodnjega srednjega veka. Velik mednarodni uspeh pomenijo njegove študije o umetnosti situl. Poleg znanja klasičnih jezikov je obvladoval še področja, ki so pomembna za raziskovanje antične zgodovine: klasično in rimsko provincialno arheologijo in numizmatiko. 

V zadnjem obdobju svojega življenja je napisal nekaj pomembnih knjig. Leta 1998 je kot arheolog izdal obsežno Simboliko mitov, leta 2000 kot klasični filolog knjigo, posvečeno Prešernu in njegovi inspiraciji v antiki, Umreti ni mogla stara Sibila, in leta 2003 kot pesnik svojo tretjo pesniško zbirko Ode.