Bil je pripadnik dominikanskega reda, a je nato izstopil iz njega. Posvetil se je filozofiji in astronomiji ter kot učenjak potoval po različnih evropskih deželah. Bil je zagovornik heliocentrične teorije Nikolaja Kopernika, torej tega, da se Zemlja vrti okoli Sonca. Bruno je bil tudi zagovornik teorije o obstoju več svetov. Verjel je, da je vesolje neskončno in da so zvezde na nebu sonca, okoli katerih so planeti.
Oporekal je tudi cerkvenim naukom (za Jezusa naj bi trdil, da je bil v resnici čarovnik, dvomil je o Marijinem devištvu) in bil zagovornik panteizma (tj. filozofski nauk, ki enači svet z Bogom). Zaradi svojih stališč in polemičnega, prepirljivega značaja je pogosto prišel navzkriž z verskimi oblastmi – tako s protestantskimi (na primer v kalvinistični Ženevi) kot katoliškimi.
Leta 1592 so ga zaradi suma krivoverstva aretirali v Benetkah in poslali v Rim, kjer je v ječi preživel več let. Sojenje je trajalo nekaj let, na koncu so ga obsodili na smrt in ga zažgali na grmadi. Leta 2000 je Vatikan obžaloval nekatere postopke med sojenjem in njegovo smrt, ni ga pa želel oprostiti krivoverstva. Bolj kot njegova znanstvena prepričanja so namreč za Cerkev sporna Brunova stališča do katoliškega nauka.
Dela, prevedena v slovenščino:
- Kozmološki dialogi (2004)
- O neizmernem in neštetih ali o vesolju in svetovih (1997)
- O neskončnem, vesolju in svetovih (1997)
- O vzroku, počelu in enem (1997)
- Pepelnična večerja (1997)
