Njegovo prevajalsko delo uokvirjata letnici 1957, ko je izšel prevod romana Karla Grabeljška Dolomiti se krušijo, in 2005, ko je Čehom približal sodobne slovenske pesnike, katerih dela so bila zbrana v antologiji Nebo nad nami. V skoraj pol stoletja – od romana Dolomiti se krušijo do pesniške antologije Nebo nad nami ( 2005) – je prevedel več kot sedemdeset slovenskih knjig, večinoma leposlovja 20. stoletja. Na Češkem so v njegovem prevodu izšle samostojne knjige slovenskih pisateljev in pesnikov, kot so Anton Ingolič, Prežihov Voranc, Beno Zupančič, Ivan Potrč, Ciril Kosmač, Mira Mihelič, Tone Svetina, Jože Udovič, Kajetan Kovič, Ivo Zorman, Branko Hofman, Mate Dolenc, Drago Jančar, Ciril Zlobec, Ivan Minatti, Aleš Debeljak, Gustav Januš, Tomaž Šalamun, Milan Jesih, Dane Zajc, Žarko Petan, Janko Messner, Boris A. Novak, Ivo Svetina, Josip Osti, Marjan Strojan, Tone Pavček, Veno Taufer, Aleš Šteger in Andrej Arko.
Pripravil je pesniške antologije Sedem slovenskih pesnikov (1994, vključeni so Ciril Zlobec, Dane Zajc, Kajetan Kovič, Svetlana Makarovič, Tomaž Šalamun, Milan Jesih in Aleš Debeljak), Mesto v prostoru (1998, vključeni Aleš Debeljak, Alojz Ihan, Maja Haderlap, Uroš Zupan in Aleš Šteger), Duh po morski soli (1998, vključeni Miroslav Košuta, Marko Kravos, Ace Mermolja, Renato Quaglia, Marij Čuk in Alenka Rebula Tuta) ter Nebo nad nami (2005, vključeni Dane Zajc, Kajetan Kovič, Veno Taufer in Miroslav Košuta). Med njegovimi knjižnimi prevodi prevladujeta literarna proza in za njo poezija, nekaj je tudi esejističnih in strokovnih del (npr. knjigi Jureta Mikuža o Jakobu Gallusu in Janeza Staniča o Sovjetski zvezi). Pripravil je tudi prek deset knjižnih prevodov, ki mu jih na Češkem ni uspelo objaviti (med avtorji so Vitomil Zupan, Saša Vuga, Rudi Šeligo, Gregor Strniša in Miloš Mikeln). Poleg tega je prevajal dela drugih slovenskih prozaistov, pesnikov in dramatikov ter jih objavljal v revijah in antologijah; skorajda ni pomembnega slovenskega avtorja 20. stoletja, ki se mu ne bi posvetil.
Ustvarjalec je pisal tudi kritične refleksije o sodobni slovenski in češki književnosti in potopisne skice o Sloveniji. Vanjo se je zagledal tik pred drugo svetovno vojno, ko je ob razkosanju Češkoslovaške kot begunec iz Zakarpatske Rusije z družino potoval čez Romunijo in Jugoslavijo. V Mariboru je doživel veliko manifestacijo slovensko-češkega bratstva, ki je za vedno zaznamovala njegovo osebnost in delo. Njegove zasluge za promocijo slovenske literature na Češkem in češke literature v Sloveniji so neprecenljive: imel je osebne stike z vodilnimi slovenskimi in češkimi pisatelji in uredniki, posredoval med avtorji, založbami, revijami in literarnimi festivali ter kot mentor vzgajal novo generacijo prevajalcev.
Pretnarjeva nagrada pa ni bilo edino priznanje, s katerim so se Slovenci poklonili svojemu ambasadorju književnosti. Leta 2003 je ob 50-letnici Društva slovenskih književnih prevajalcev prejel Lavrinovo diplomo, ki jo društvo podeljuje za prevajanje iz slovenščine v druge jezike.
